LOKA PRI MENGŠU - GRAD JABLE (HABACH)

EŠD: 9200
Kraj: Loka pri Mengšu
Časovna opredelitev:  1.polovica 15.st., 17.st., 18.st
Čas obnove: 2000 - 2004

V gradu imajo sedaj svoj sedež ustanovi Center za evropsko prihodnost in Ministrstvo za zunanje zadeve - Služba za strateške in študijske analize.

Grad služi tudi za protokolarne zadeve, prireditve, sprejeme, seminarje, predavanja, praznovanja, poroke,... Želja vseh pa je tudi, da bi v najkrajšem možnem času v prostorih gradu odprla svoja vrata tudi restavracija, kjer bi lahko vsak potešil svoje gurmanske užitke, ali pa samo malo obsedel ob dobri kavici. Da pa ne bi ostali prikrajšani tisti, ki radi rečejo besedo ali dve ob dobri žlahtni slovenski ali pa morda tuji kapljici, bo poleg restavracije še odlična vinska klet.

Zgodovina gradu Jable

Prostorska umestitevProstorska umestitev

Grad Jable (zapisano tudi Jablje, Habbach ali Habach) stoji v neposredni bližini vasi Loka pri Mengšu na zahodnem robu Mengeškega polja. Na robu skalnatega pobočja, izpod katerega izvira potok, ima izjemno strateško lego z nadzorom nad Mengeškim poljem, zaledje pa mu varujejo obsežni gozdovi, ki se raztezajo proti Rašici. Na kraški značaj mikrolokacije gradu kažejo poleg skalne pečine, na kateri grad stoji, tudi kraška jama pod gradom, skozi katero teče ponikajoči potok ter več kraških jam v bližnji okolici. Na zakraselost mikroambienta  kažejo tudi številne vrtače, ki jih je polno grajsko zaledje.

Prvotni graditelji gradu so izbrali ugodno strateško lego, kar je značilno za obrambni tip srednjeveškega gradu (prva omemba že leta 1268), hkrati pa je bila lega vendarle tudi zadosti dostopna, da je bila primerna za sodobnejši rezidenčni tip objeta, kakršne so na Kranjskem gradili v 16. stoletju. Poleg obrambnega vidika, ki so ga zagotavljali dober razgled na okolico, težka dostopnost stavbe na strmi skalni pečini ter potok in obrambni jarek ob objektu, je bilo v tem času pomembno tudi udobje. K udobju in varnosti je prispevalo tudi lastno vodno zajetje z vodnjakom na notranjem dvorišču, ki je segal vse do vodne kraške jame pod gradom. Kot pri številnih podobnih grajskih stavbah tudi v Jabljah ne moremo mimo legende o skrivnem izhodu, kar glede na razvejano kraško podzemlje pod objektom ne bi bilo nemogoče. Žal pa stavbne in arheološke raziskave ob prenovi te legende niso potrdile, tako da ostaja uganka o skrivnem prehodu skozi grajsko podzemlje izziv za bodoče rodove raziskovalcev. Ali pa so graščaki morda za izhod uporabljali kar grajski vodnjak?

Propadajoči grad pred začetkom prenove v letu 1999.

Omembe in lastniki

Grad je v virih prvič omenjen že leta 1268, kasnejše omembe pa segajo še v 14. stoletje, vendar pa ohranjenih materialnih ostalin tega obdobja ni mogoče nedvoumno odčitati. Zato kot začetek sedanje, renesančno občutene grajske stavbe velja letnica 1530. Ali je bila starejša, srednjeveška stavba porušena v potresu 1511 ali pa je propadala že prej in jo je potres le dokončno uničil, ne vemo. Vemo pa, da so bili skozi 16.stoletje in v prvi polovici 17. stoletja lastniki gradu Lambergi. Zadnji med njimi je bil Maksimilijan, ki je leta 1644 grad prodal Erazmu plemenitemu Raspu. Njegova hči se je poročila z Janezom Krstnikom baronom Mosconom, tako da so Mosconi gospodarili na Jabljah vso drugo polovico 17. stoletja, vsaj do leta 1733, ko je umrla Marija Terezija, poročena z Jožefom Antonom pl. Posarelijem. O gospodovanju Mosconov na Jabljah govori tudi stenska upodobitev jabelskega gradu v sobi gradov na gradu Pišece, ki je bil prav tako v njihovi lasti. Kako in kdaj so grad dobili v posest baroni Janežiči, zaradi pomanjkljivih podatkov ni mogoče dognati, vemo pa, da je bil lastnik Jožef Anton baron Janežič, ki je leta 1777 kot dediča v oporoki določil polbrata Franca Ksaverja plemenitega Lichtenberga pod pogojem, da bodo on in njegovi potomci prevzeli ime in grb Janežičev. Lichtenberg - Janežiči so na Jabljah gospodovali vse do druge svetovne vojne, ko je leta 1941 brez krvnih potomcev umrla zadnja iz tega rodu Marija Hipolita baronica Lichtenberg - Janežič. O njej in o njenem obdobju na gradu so nam vedeli veliko povedati njeni nekdanji posli iz bližnjih vasi ter njihovi potomci, ki so živeli na gradu. Sloves o njeni pravičnosti, poštenju in blagem značaju, pa tudi o njeni radoživi življenjski energiji tudi v poznih letih, še danes živi med jabelskimi uslužbenci in njihovimi potomci. Njihova podrobna pričevanja, ki smo jih tudi dokumentirali, so nam bila poleg Steletovih in Mikuževih zapiskov in fotografij izpred druge svetovne vojne najdragocenejši vir pri raziskovanju in prenovi gradu. Konec vojne je grad namreč dočakal brez opreme, saj jo je Hipolitin posinovljenec baron von Billow po njeni smrti dal odpeljati v Nemčijo. Opreme naj bi bilo za cel vlak. Kar ni odšlo v Nemčijo, se je ob koncu vojne porazgubilo po domovih in pisarnah bližnje in daljne okolice.

Konec vojne je grad dočakal kot nemška vojaška postojanka. Po drugi vojni je grad doživljal usodo številnih drugih slovenskih gradov. V njem so bili ženski zapori, pa stanovanja uslužbencev bližnjega kmetijskega posestva, skladišče umetnega gnojila in semen, v devetdesetih letih preteklega stoletja pa še pribežališče bosanskih beguncev. Jasno je torej, da je bilo po vojni uničeno še tisto malo detajlov in opreme, ki so preživeli vojno vihro.  

Upodobitev gradu Jablje na zidni freski v gradu Pišece - oba gradova sta bila v lasti Mosconov.

Arhitekturna zasnova in stavbni razvoj

O stavbi na mestu sedanjega gradu pred letom 1530 ne vemo dosti. Predstavljamo si lahko srednjeveško utrdbo, ki je izkoriščala ugodno strateško lego, brez dvoma pa je bila manjša od sedanje stavbe, saj arheološke sonde v kleteh, okoli gradu in v atriju, pa tudi naključni izkopi v širši okolici niso dali nobenih podatkov.

V osnovi je sedanji grad štiritraktna , delno podkletena, enonadstropna stavba s podstrešno poletažo. Bivalni trakti zapirajo notranje arkadno dvorišče. V jugovzhodnem in jugozahodnem vogalu pravokotne zasnove stojita poligonalna obrambna stolpa. Prvotno je imel grad stolp tudi v severozahodnem vogalu, vendar pa je bil ob gradnji severnega stavbnega krila odstranjen. V osi južne fasade je renesančni vhodni portal, nad katerim je bil nekoč grb Lichtenbergov, ki pa so ga po vojni uničili ali odtujili.

Stavbne raziskave med prenovo so pokazale, da je prvotna stavba obsegala južni, vzhodni in zahodni trakt, medtem ko je dvorišče s severa zapiral le obrambni zid. Iz te faze se je ohranilo le nekaj poznogotskih, na ajdovo zrno prirezanih okenskih okvirov v pritličju.

Renesančno podobo je dobil grad v 16. stoletju, številna nova odkritja ob prenovi pa so bogastvo te faze le še podkrepila. Poleg značilne zasnove s poligonalnimi obrambnimi stolpi z ohranjenimi strelnimi linami, so zlasti novo odkriti renesančni vhodni portali v pritličju in nadstropju, ki so bili zazidani ali pa zaprti z mlajšimi, manj kvalitetnimi lesenimi vratnimi okviri, ter bogati rezljani renesančni stropi nad enostavno ometanimi mlajšimi stropi južnega in zahodnega trakta, poudarili bogato renesančno stavbno fazo.  Žal podrobnega poteka komunikacij tega obdobja po objektu ni bilo mogoče razbrati. Nadstropni kamniti portal v veliko viteško dvorano južnega trakta pa nakazuje, da je bil vhod vanjo verjetno preko lesenega zunanjega stopnišča in mostovža. Jasen podatek o obsegu in višini stavbe v tem obdobju je tudi ohranjeno prvotno ostrešje južnega in vzhodnega trakta na dvoriščni strani v strmem naklonu, ki so ga ob kasnejši postavitvi arkad ohranili in iz istega slemena streho razširili preko arkad v manjšem naklonu.

Naslednja večja prenova je sledila ob koncu 16. ali v začetku 17. stoletja, ko so celotno notranje dvorišče v dveh etažah obokali s križnimi oboki na kamnitih stebrih. S tem so omogočili neodvisen dostop do posameznih prostorov nadstropja. S postavitvijo dvoramnega  stopnišča z leseno balustradno ograjo ob jugovzhodnem stolpu in prezidavo preostanka prostora med stolpoma v dve enakovredni sobani so povsem zabrisali prvotno veliko viteško dvorano. O njeni velikosti in mogočnosti priča enoten strop z impresivnim primarnim tramovnim nosilcem v dolžini skoraj 19 metrov, kakršnih ne zasledimo po drugih slovenskih gradovih.

Zadnjo večjo predelavo gradu predstavlja pozidava severnega bivalnega trakta, kjer so locirali številne sobane, veliko novo kuhinjo in pomožno stopnišče za strežbo in služinčad. Ob pozidavi tega trakta so porušili tudi severozahodni obrambni stolp, saj je grad medtem obrambno funkcijo že povsem izgubil. Za razliko od ostalega dela objekta, ki je kamnit, je severni trakt grajen iz mešanega materiala, kamen in opeka. Obok v SZ vogalni sobi pa je opečnat in ne kamnit kot povsod drugje po gradu.

Ob velikem potresu leta 1895 je grad utrpel kar nekaj poškodb, na kar kažejo nekateri litoželezni  stebri nadstropnih arkad, ki so nadomestili uničene kamnite stebre ter dozidani oporniki severozahodnega vogala. Razen tega so po potresu grad v podstrešni etaži tudi povezali z jeklenimi vezmi.

Vse prezidave, ki so sledile v dvajsetem stoletju, predvsem v njegovi drugi polovici, so pomenile le degradacijo spomenika in njegovo uničevanje, saj uporabniki glede na socialni status in splošno družbeno klimo za varovanje in ohranjanje kvalitet kulturnega spomenika niso imeli nikakršnega interesa. Edini pozitivni poseg, za katerega sta poskrbela spomeniškovarstvena služba in občina Domžale, je bilo krpanje strehe v osemdesetih letih, kar je gradu podaljšalo preživetje do celovite prenove v začetku novega tisočletja.

Ponovno odkriti renesančni stropovi so z restavriranjem zopet zasijali kot nekoč.

Notranja oprema in okolica gradu

Slavnostno jedilnico v nadstropju JV stolpa  je poslikal baročni freskant France Jelovšek leta 1745. Nekaj poslikave, predvsem v okenskih ostenjih, je ohranjene tudi v drugih sobah, vendar je slabše kvalitete in gre verjetno za delo Jelovškove  delavnice. V sobah v nadstropju se je ohranil intarzijski baročni parket.

Grad je imel bogato opremo, ki se žal ni ohranila. Ohranile so se samo slikane tapete, ki so dekorativno dopolnjevale podobo sob v prvem nadstropju. Slikane tapete je po 2. svetovni vojni spomeniška služba dala v hrambo Narodnemu muzeju. Tapete iz slavnostne jedilnice so bile restavrirane in maja 2006 vrnjene na svoje izvorno mesto v gradu kjer skupaj s poslikavo zaokrožujejo baročno podobo slavnostne jedilnice.

Pomožne gospodarske stavbe, drvarnica, ledenica, kolarska delavnica in  prostor za kočije, ki so bile nanizane na notranji strani grajskega obzidja, se niso ohranile.

Do gradu je iz Loke pri Mengšu vodil kostanjev dvoramni drevored. Pešpot preko mostička in po kamnitih stopnicah je imela v zgornjem delu kovano pergolo, zasajeno z glicinijo. Grad so nekoč obdajali bogati parkovni nasadi, ohranil pa se je le grajski ribnik v bližini gradu, kamnit vodnjak in kozolec toplar. Ohranjeni so tudi posamezni kosi kamnite ograje  iz nekdanjega parternega baročnega parka, ki je bil umeščen pod gradom. Na spodnjem delu nekdanje grajske posesti sta se ohranila oba grajska hleva iz 19. stoletja, ki še čakata na prenovo, medtem ko bodo vse druge lope in pomožni gospodarski objekti, zgrajeni po drugi vojni, odstranjeni.

Intarzijski parketi, ki so se ohranili,  skrbno obnovljeni dajejo prostorom neizbrisen pečat.

Prenova in revitaliztacija gradu

Leta 1999 se je začela dolga leta načrtovana prenova in revitalizacija gradu Jable in prostora pod gradom, kjer je bil nekoč gospodarski del grajske posesti. Prizadevanja, da se gradu  poišče ustreznejša namembnost, kot  so stanovanja za delavce posestva ali skladišče za semenska žita, so potekala vsa leta po 2. svetovni vojni. V letih od 1981 do 1997 je bilo opravljenih nekaj najbolj nujnih vzdrževalnih del. Delno so bili obnovljeni dimniki in streha. Jugozahodni stolp je bil na podstrehi statično ojačan in restavratorji so delno zaščitili Jelovškove freske v slavnostni jedilnici v nadstropju.

Po izselitvi zadnjih  stanovalcev, beguncev iz nekdanjih republik Jugoslavije, je bilo leta 1997 možno  pristopiti k intenzivnejšemu  prizadevanju za obnovo gradu. Tega leta je občina Mengeš  v  sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije - OE Kranj  prvič kandidirala za pridobitev sredstev za prenovo iz državnega proračuna.

Grad Jablje se je leta 1998 uspešno uvrstil v Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe RS v kulturi - kulturni tolar (Ur.l.RS, št.24/98). Izvedeno je bilo pravno varovanje gradu, najprej  s sprejetjem občinskega Odloka o razglasitvi gradu Jablje z neposredno okolico za kulturni spomenik (11.11.1998). V letu 1999 je bil sprejet Odlok o razglasitvi Območja in Gradu Jablje za kulturni spomenik državnega pomena (Ur.l.RS št.81/99).

Ker je občina Mengeš želela v gradu Jablje urediti prostore za potrebe občine, si je prizadevala, da grad Jablje za simbolično ceno odkupi od  Kmetijsko poskusnega centra Jable  in  da se lastništvo prenese na občino Mengeš. V pripravi je bil tudi  program za oživitev gradu Jablje. Največja težava pri oblikovanju ustreznega programa je bil uničen prostor  pod gradom, kjer so bili nekoč grajski hlevi, park z oranžerijo, kozolec toplar in grajski drevored in seveda iskanje primerne dejavnosti za grad. Obnova takega obsega zahteva tudi velika finančna sredstva in pridobitev le teh je bil drugi veliki problem s katerim smo se srečali. Občina Mengeš je za obnovo  poskušala pridobiti različne sofinancerje. Vendar grad z neustrezno dejavnostjo pod gradom ni bil zanimiv za zunanje sofinancerje in bodoče uporabnike.

Avgusta 1999 je prišla s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na Zavod  vloga za preureditev grajskih hlevov za potrebe novega Centra za razvoj kmetijstva in podeželja v katerega naj bi se preoblikoval KPC Jable. S preoblikovanjem KPC Jable v  Center  se je odprla nova  možnost za revitalizacijo celote. Želja spomeniškovarstvene stroke je bila, da se k revitalizaciji pristopi celostno, z vključitvijo spodnjega dela nekdanje grajske posesti. Izdelana je bila programska zasnova o izrabi celotnega varovanega območja, ki vključuje grad, parkovne površine, vse objekte sedanjega Centra s pripadajočimi kmetijskimi in drugimi površinami. Programska idejna zamisel je naletela na ugoden odmev in v letu 1999 se je odvila vrsta aktivnosti za realizacijo projekta.

V letu 1998 in 1999 so bile narejene arhitekturne izmere gradu in nekdanjih grajskih hlevov ter osnovne  sondažne raziskave gradu. Na podlagi usklajevanja potreb Centra z možnostmi, ki jih grad Jablje kot kulturni spomenik ponuja, je bil izdelan preliminarni konservatorski program  z   izoblikovanimi    kulturnovarstvenimi pogoji. Skupaj sta dala osnovo, na podlagi katere so  v projektivnem biroju Gea Consult pripravili  idejno zasnovo za celotno območje gradu Jablje. Osnovno vodilo pri oblikovanju idejne zasnove je bilo  ohraniti kvalitetno grajsko arhitekturo in obnoviti izvorno podobo spodnjega dela grajske posesti.
Prostorska zasnova predvideva tudi rekonstrukcijo nekdanjega parternega parka in  oranžerije ter  obnovo nekdanjih grajskih hlevov. Poleg varovanja obstoječih kulturnih spomenikov smo poskušali v prostor čim manj moteče umestiti objekte, ki jih za opravljanje svoje dejavnosti potrebuje novi uporabnik. Nove objekte, kot je večnamenska dvorana in parkirišče ob gradu, smo prav tako umestili na vedutno čim manj izpostavljeno mesto. Večnamenska dvorana je tako vkopana v hrib na  severni strani gradu.Vhod v dvorano je na mestu, kjer so bili nekoč pomožni grajski gospodarski objekti (ledenica in kolarska delavnica) in je oblikovan kot gabaritna ponovitev le teh. Parkirišče za občasno uporabo je umeščeno za grajsko obzidje na zahodni strani.

Srčika  zasnovane in že delno izpeljane prenove  je grad kot nekdanji fevdalni sedež.. Tlorisna arhitekturna  zasnova gradu  je zelo primerna za poslovno in konferenčno dejavnost, tako da smo lahko brez večjih posegov, ki bi degradirali grajsko arhitekturo, v gradu zagotovili sodobne poslovne prostore.

Ključno poglavje konstruktivne prenove gradu so predstavljali leseni renesančni  stropovi nad nadstropjem. Ob prvem splošnem pregledu gradu so bili vsi stropovi nad nadstropjem videti kot ravni ometani stropovi na leseni podkonstrukciji. Sondiranje teh stropov  je pokazalo, da so nad njimi v južnem in zahodnem traktu skriti leseni tramovni  renesančni stropovi. Očitno je bilo, da so ob prenovi objekta v baroku ocenili, da so ti stropovi zaradi poddimenzioniranosti in preobremenitve tlakov podstrešja že tako povešeni, da estetsko niso več primerni, zato so jih s spodnje strani prekrili z novimi gladkimi ometanimi stropovi. Odločili smo se, da so za stavbno zgodovino gradu leseni  renesančni stropovi tako pomembni, da jih je nujno ohraniti in prezentirati. Ker so bili za konstrukcijsko rabo neprimerni, smo jih konservirali ter obesili na novo nosilno jekleno konstrukcijo, ki služi kot nosilni element za tlake mansarde in tudi kot protipotresna zavetrovalna horizontalna opna celotnega objekta. Uporabili smo HEA jeklene nosilne profile različnih dimenzij in razmikov glede na razpone prostorov ter jih varili s povezovalnimi profili v prečni smeri. Diagonalno smo jih zavetrovali z jeklenimi palicami, na zidnih ležiščih pa sidrali tako, da so povezali tudi zidove.

Hkrati smo ob prenovi zagotovili uporabnikom objekta vse sodobne bivalne pogoje. Pri tem smo poskrbeli, da sodobni tehnološki sklopi instalacij niso vidni in moteči. Objekt je v celoti ogrevan s talnim gretjem, konferenčne dvorane mansarde in sanitarije imajo urejeno umetno  prezračevanje. Objekt ima poleg sodobnih elektroinstalacij  vgrajeno telefonsko in računalniško omrežje, požarno alarmiranje in protivlomno varovanje z videonadzorom. Večina teh instalacij  je speljana po nekdanjih opuščenih dimničnih tuljavah, tako da smo kar najbolj zmanjšali destruktivne posege v originalno substanco. Stavbno pohištvo in lesene tlake smo deloma restavrirali, deloma pa zaradi dotrajanosti ali okuženosti z lesno gobo nadomestili z novimi. Vsa okna in vrata v pritličju  so v celoti nova in narejena po analogijah. Vrata v nadstropju so restavrirana. V mansardi, ki prvotno ni bila izkoriščena, smo uporabili sodobne materiale, ki so tudi jasno čitljivi. Povsem nove elemente, ki so bili neobhodni za ustrezno funkcioniranje objekta, kot so zasteklitev nadstropnih arkad, osebno dvigalo za invalide ali svetila, smo oblikovali povsem enostavno, iz sodobnih materialov, tako da so jasno ločljivi od originalne substance gradu in kar se da nevtralni. Vsi kamniti elementi na gradu so bili restavrirani. Na osnovi ohranjenih grafičnih predlog in materialnih dokazov smo se odločili za rekonstrukcijo erkerjev vzhodne fasade, ki so bili v preteklosti zaradi dotrajanosti odstranjeni.

Prva faza del, obnova gradu in ožje okolice je bila zaključena s pridobitvijo uporabnega dovoljenja v mesecu maju 2004. Zaradi sprememb programa dela na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se po zaključeni obnovi Center za razvoj kmetijstva in podeželja Jable ni preselil v grad. Tako smo dve leti iskali novega primernega uporabnika gradu. Interes in izjemno voljo je pokazalo Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je potrebovalo nove prostore za Center za evropsko prihodnost. Celovito prenovo, ki je bila uspešno zaključena tudi z oblikovanjem nove in grajskemu ambientu primerne notranje opreme, smo zaokrožili z otvoritvijo Centra za evropsko prihodnost v maju 2006.

Grad Jable je bil s prenovo rešen pred propadom in bo še naprej ponosno kraljeval nad Mengeškim poljem

Damjana Pečnik, univ.dipl.um.zg. ( ZVKDS, Restavratorski center)
Aleš Hafner, univ.dipl.inž.arh. (projektivno podjetje GEA CONSULT)

Literatura in viri:
Valvasor, Slava vojvodine kranjske (XI), 1679,  p.271
Stele France, Umetnostni spomeniki Slovenije, Politični okraj Kamnik, Topografski opis, Ljubljana 1929, p. 439-448
Stopar Ivan,  Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, Gorenjska I-III, Ljubljana 1977, p. 41-57
Smole Majda, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, p. 195, 196

Meč iz Jabel in najstarejši evropski meči

Leta 2004 je bil naključno odkrit bronast polnoročajni meč, ki prvotno izhaja iz vodnega zajetja pri gradu Jable v osrednji Sloveniji. Skupaj z dvema kratkima mečema iz Avstrije predstavlja skupino najstarejših polnoročajnih mečev v vzhodnih Alpah. Glede na oblikovne in okrasne posebnosti te meče umeščamo v zaključek zgodnje bronaste dobe. S skupino sočasnih mečev iz karpatskega prostora, predstavljajo meč iz Jabel in njegovi sorodni primerki najstarejše evropske meče. V predavanju bodo orisane tudi nenavadne najdiščne okoliščine jabelskega in bronastih mečev ter možni razlogi zanje.

Dr. Peter Turk, Narodni muzej Slovenije, kustos za prazgodovino